Na tekmah mlajših kategorij je vedno veliko čustev, veliko galame, veliko dogajanja. Večina tega je pričakovana - otroci (tudi starejši otroci) zelo čustveno reagirajo na vsako stvar, ki se zgodi - naj bo to dosežen koš, prejet koš, storjena osebna napaka, izgubljena žoga - karkoli.
Potem je tukaj še trener, ki ponavadi “igra” košarko s svojimi varovanci - glede na to, da igralci še niso sposobni sami organizirati česarkoli, da nekateri ne vedo kam se postaviti,... to počnemo trenerji z glasom in miganjem.
In potem so tukaj starši, ki pridejo gledat svoje mulce. Starši, ki bi morali biti v prvi vrsti (ne na tribuni!) opora pri udejstvovanju svojih otrok, ki bi morali biti support v pravem pomenu besede, ki bi morali vzgajati svoje otroke v kvalitetne ljudi,... no tej isti starši se (kot bi rekel Miki) “v afektu” spremenijo v čisto nasprotje tega kar bi morali biti!
Zadnjič sem imel priložnost soditi (si morete misliti?!) eno tekmo v Italiji, gledal sem solidno število tekem mlajših selekcij v Sloveniji in moram povedati, da je obnašanje staršev - redno, ne vedno - pod vsako kritiko.
Na tisti moji tekmi (v življenju sem sodil mogoče 5 tekem, pa še to ne) je bilo par staršev konstantno “na zadnjih nogah”. Vsaka ampak VSAKA odločitev se je komentirala - seveda pa samo odločitev, ki NJIHOVI ekipi ni bila “v prid”. Ko so se koraki dogajali na drugi strani so bili mirno tiho. E zdaj - če kričite na sodnika, ker je nekaj dosodil narobe (ali pa nečesa ni dosodil) potem se derite tudi ko tega ni dosodil ZA VAŠO ekipo. Ali pa mirno začepite usta in uživajte v igri VAŠIH otrok.
Kaj se zgodi, ko “fotr” s tribune pere sodnika češ “kreten, kam gledaš nisi videl da se ga je dotaknil!”? Zgodi se to, da otrok sliši fotra kako se zdira nad sodnikom in tako misli, da lahko tudi on pristavi svoj lonček.
In kdo ima potem največji problem? TRENER! Kako boš ustavil mulca, ki vidi svojega starega, zariplega v obraz, vena na čelu lagano izstopa, ki sodniku “poje pesem”? Nimaš šanse - lahko se samo še ti začneš dreti. In kaj dobimo? Dretje. Je bistvo tekme, da se fotr zdere, ker se doma ne sme ali je bistvo tekme, da otroci igrajo, da se zabavajo, da eni zmagajo, drugi izgubijo in - da se naučijo PREŽIVETI morebitne krivice, ki se jim zgodijo?
Če pa fotr misli, da mora svojega otroka obvarovati pred vsem hudim tega sveta, potem naj pozabi nase kot na tistega, ki otroku dela dobro! Ne morete otroka obvarovati pred svetom, MORATE pa otroku razložiti kako se v določenih situacijah obnašati, kako paziti, da se kaj NE ZGODI in kako reagirati ČE SE KAJ ZGODI! Ampak “to je jebeno delo - raje ga bom obvaroval pred vsemi krivicami tega sveta!”
Zato včasih ne bi bilo slabo, da bi se staršem prepovedalo gledati take tekme - naj ostaneju zunaj na sončku (čeprav bi jih včasih dal ven na burjo z ledenim dežjem!) in počakajo na izid tekme. S tem bi koristili predvsem tistim zaradi katerih mislijo, da morajo povedati vse kar jim pade na pamet, pa čeprav so jih verjetno tudi njihovi starši učili, da je včasih bolje premisliti preden odpreš usta. Največ koristi bi s tem dobili NJIHOVI OTROCI!
Po drugi strani starši izredno radi komentirajo dogajanje na tekmi - vsi so glasni češ kaj vse bi se moralo zgoditi na tekmi. In eni - poleg tega, da so “odlični sodniki z rendgenskim vidom” postanejo tudi “bog bogova” v trenerskem smislu.
“Pojdi tja, vrži, skoči, zakaj ne podaš,” vmes kak “FAUUUUUUUU!!!!!” pa spet “idi idi idi”...in ko se izgubi žoga se samo nadaljuje v “idi idi...a idi u pi... ma...”. O tem sem sicer že pisal na kosarka.si - lani poleti sem bil na enem turnirju mlajših selekcij v Kopru in se je zgodil en tak dogodek, ki ga je treba še enkrat zapisati.
Na tribuni nas je bilo kar nekaj - večina sicer solidno glasih v svojem navijanju, sam sem čakal svojo tekmo in šparal glasilke za mojo mularijo. En fotr je bil še posebej glasen - pa “teci”, pa “podaj”, pa “kaj delaš”...velikokrat je bilo “SAM! SAM! SAM!” (ne mulcu ni ime Sam, fotr je hotel da gre mali sam na koš in doseže točke). V glavnem - tudi malemu je postalo malo nerodno, še posebej v trenutku, ko ni bilo igre, ker bi morala ekipa izvesti žogo s strani. Stari se dere “Pa kje stojiš?! Odkrij se, pejdi pod koš!”, mali pa lagano “Ma daj, če sploh ni naša žoga!”. Šah mat!
Tako kot večina staršev ni sodniško izobraženih, večina ni niti trenersko izobraženih. Seveda to ne pomeni, da ne morejo imeti svojega mnenja - pomeni samo, da za dobro svojih otrok tega mnenja ne podajate na tako glasen način, da vas otroci slišijo. Ker je včasih bolje da ne slišijo vseh neumnosti, ki jih je “starš v afektu” sposoben povedati.
Poleg tega, da na dolgi rok koristite svojemu otroku, koristite tudi tistemu, ki svojega otroka zaupate za 2 uri na dan - trenerju! Trener mora biti avtoriteta na igrišču ampak takoj ko trčimo ob “naravno avtoriteto v obliki očeta” je z našo avtoriteto konec. Noben trener nima milimetra šanse, ko se ob njegovo avtoriteto postavi avtoriteta očeta. Še posebej ne pri mlajših - tam v puberteti, ko se otrok bori “proti staršem” pa postane trener ena od EDINIH avtoritet, ki jih bo otrok sploh poslušal! V šoli ne posluša nikogar, doma je škandal, ker “ste itak vsi isti in me ne razumete”. Kdo ali kaj ostane? Šport in trener. Šport, ki ga ima otrok rad in trener, ki je avtoritativen.
Nagradno vprašanje za starše - kaj je torej bolje -
- da ste na tekmah “tiho” in niste vsevedni (ker niste!) in tako pustite, da tekme sodi sodnik s svojo avtoriteto, trener pa vodi ekipo s svojo avtoriteto in s tem otroku OMOGOČITE da sprejme trenerjevo avtoriteto za GLAVNO (vsaj kar se izven družinskega življenja tiče)
- da ste glasni, rušite avtoriteto tako sodnikom kot trenerjem in si s tem sami sebi (da otroku ne govorim) kopljete jamo, ker ko bo otrok v puberteti ne bo poslušal nikogar. Vas sploh ne, ker je tako naravno.V šoli pravtako ne “slišijo veliko” - ostane trener, ki pa ste ga VI “zrušili” ker niste znali biti tiho.
Seveda se bo kdo javil “ja tiho ne morem biti in če je to šola naj bo to tudi šola za trenerja in naj se on nauči zadržati avtoriteto”. V redu, vse to drži (čeprav, tiho se je lahko vedno, če se le želi biti). Ne smemo pa pozabiti da smo VSI (trenerji, soigralci, sodniki in predvsem starši) na treningih in tekmah zato, da se OTROCI naučijo košarke (ali katerega koli drugega športa), predvsem pa, da se OTROCI naučijo “spopadati” s težavami, “krivicami”, porazi,.. ki jih bo v pravem življenju na vsakem koraku ogromno. Takrat ne bo blizu nobenega fotra, ki bi otroka “ščitil” pred vsakdanjimi stvarmi.
Če Vas takrat ne bo zraven (in ne boste zraven!) potem niti zdaj ni treba da se silite v ospredje.
Klemen Kladnik
-
2010-03-15 10:18:07 | Jan Zavrtanik
V Sloveniji imamo zelo priznanega strokovnjaka na področju psihologije športa. To je dr. Matej Tušak. Napisal je kar nekaj knjig, med njimi tudi eno ki opisuje odnos staršev do otroka/športnika ter celotnega okolja v katerem se skupaj znajdejo. Točnega naslova se žal ne morem spomniti je pa približno tak: Vloga strašev v športu (oz. nekaj podobnega). Zanimivo branje! priporočam vsem staršem!
-
Dobro opisano. Pri nogometu so te stvari še hujše in to ne samo v mlajših kategorijah, ampak tudi tam, kjer so fantje že skoraj odrasli (kadeti, mladinci). Morda tudi zaradi tistega segmenta starševske populacije, ki otroke usmerja ravno v nogomet, namesto v druge športe.
-
2010-03-15 09:48:53 | fat_boy
Na žalost moramo trenerji poleg mladih fantov košarkarsko vzgajati tudi starše. Pa še nekaj na to temo:
www.breakthroughbasketball.com/coaching/dealing-with-parents.html
**Opomba - Klemen - link je potrebno kopirat, da se lahko korektno prikaže. Težavo bomo skušali odpraviti čimprej**
-
Odlično napisano. Starši res velikokrat predvsem škodijo otroku. Meni se je včeraj tudi zapisalo nekaj o avtoriteti.
http://imedi.si/blog/jeanmark/2010/03/13/kako-si-unicujemo-avtorite to/
-
2010-03-14 16:59:03 | Anonymous
Bravo Klemen, samo to ti lahko rečem. Imam dva sinova, ki sta v svojih rosnih letih trenirala nogomet. Po pravici povedano: na tekmah mi je šlo velikokrat dobesedno na bruhanje ob izjavah staršev. Groza! In sem raje nehala hoditi zraven, doma v miru kuhala kosilo, na tekme pa ju je vozil mož. Pa ne dolgo, ker sta tudi otroka obupala. Ravno zaradi nadutosti nekaterih staršev, ker so morali njihovi sinčki vedno biti v prvi postavi, pa če so si to zaslužili ali ne. Velikokrat se sprašujem, kam bo tale naša družba prispela s svojim vedenjem in povem tudi, da me res skrbi. Po svojih najboljših močeh se trudim pri vzgoji sinov, menim, da mi kar uspeva, pa me je vseeno strah.
Klemen, hvala ti še enkrat, upam, da se bo vsaj kdo zamislil, ko bo tole bral
Zdenka
| < Prejšnja | Naslednja > |
|---|
.jpg)
Najbolj pestre so tekme pionirk ob nedeljah dopoldne
.
Toliko enih frustracij samo zaradi tega, ker oče nikoli ni mogel...
Pa toliko enega nerazumevanja, da je košarka vseeno kontaktni šport. Pojdi na odbojko. To je lep ženski šport...